Happyendi

Intimen zapis iz življenja slovaške intelektualke in disidentke je roman v pismih o ženski v zrelih letih, ki predano in ljubece skrbi za moža po možganski kapi. Moža, ki je nekoc predaval o slavnih filozofih, vse od Hegla do Foucaulta, zdaj pa ne zmore prešteti prstov na eni roki.

A Blažková te usode ne objokuje, tudi samopomilovanje ji je tuje, svojega ljubega neguje kot Pticka, Dušico, Otroka, nastopa kot njegova zašcitnica pred krutim zunanjim svetom njunega skupnega doma v Kanadi, ki sta si ga morala ustvariti dalec stran od rodne Bratislave.

Skozi pisma, ki jih pošilja prijateljici Evi, se potopimo v pripoved o nekem resnicnem življenju, polnem prevratov in težkih trenutkov, pa tudi neskoncne lepote, humorja in volje do novih happyendov.

Iz besedila:

Napolnila sem cajnik z vodo in ker me je tista ježi baba resnicno razkurila, sem si rekla, da se bom, njej navkljub, veselila. In sem se: prvic, da sploh imam cajnik, celo kuhalnik; drugic, da nama voda bogato priteka direktno iz pipe in je dobra tudi za pitje (ceprav veliko ljudi za vsak slucaj kupuje izvirsko vodo); tretjic, da bova pila caj v najinem dragem Guelphiju, ki sicer ne leži ob Donavi, pa niti v Ruandi ali Somaliji, niti v Ugandi ne. Vse to je po moje dovolj velika sreca, dokaj sprejemljiv happyend; toliko bolj dragocen, da se z njim, morebiti, tisto zadnje poglavje zaenkrat še ne konca.

Živimo, Evi, živimo!

Iz spremne besede Jane Cvikove Ko ženska piše ženski:

Bolezen in smrt bližnjega cloveka boli, jezi, utruja, omogoca spravo, priklice spomine. Spreminja utecene nianse odnosov, sprevraca vloge in stališca. Uci nas strahospoštovanja pred minljivostjo spomina, intelekta, položaja. Vendar nas uci tudi to, koliko tega prenese krhka nit razmerja.

Jaroslava Blažková piše. Piše pisma, piše zgodbe. Tokrat piše brez zašcitne mrene konfabulacije. Piše svojo osebno zgodbo. V klasicni literarni obliki »romana v pismih« nam omogoca vpogled v svoje življenje. Nismo vec samo bralci in bralke; med branjem knjige postajamo prijatelji, prijateljice. Ponuja nam odlomke svojega življenja in nas fascinira z neumorno naklonjenostjo do življenja v vseh njegovih navadnih in nenavadnih oblikah. V njenem podajanju je celo najbolj obicajen dan vreden podoživljanja, vsak end dobi še eno priložnost, da postane happyend, h kateremu spadajo tudi humor, poln ljubezni, zacinjena ironija ter topla slikovitost. [...]