Svet je vmes

Med clovekom in clovekom ni razlike, le premor in bolecina.

Pesniška zbirka, v kateri pesmi vznikajo kot posledica avtorjevih srecanj predvsem s samim sabo. Zbirka je razdeljena na pet delov, ki konceptualno povezujejo njene sticne tocke. V pesmih preigrava filozofske, refleksivne, eksistencialne in družbeno-angažirane teme, ki so pesnikova mantra iz zbirke v zbirko. Oblikovno in vsebinsko so dokaj raznolike. V daljših po eni strani razmišlja o eksistencialnih vprašanjih, kot so duša, svet, dom, poslanstvo in usoda pesnika, po drugi strani skoznje rise cisto vsakdanje zgodbe in podobe. Kot vezni elementi med te daljše pesmi pa se na nacin ponavljajoce se mantre vrivajo petvrsticnice, ki ponujajo razmislek o cloveku, smrti, svetu ... Pesniška govorica je pogosto abstraktna in komunicira v simbolnih podobah, skozi arhetipe, spet drugic je direktno neposredna, lahko bi rekli vsakdanja. Kljub temu, da je ton zbirke izrazito oseben, saj je svet »od znotraj« in obcutno poudarjen, pa Šteger z mnogimi formalno-jezikovnimi igrami, bralcu omogoca povezanost z besedilom.

Avtor o zbirki:

Ko je umolknilo. Ker ni imelo vec kraja. In ne smisla. Nobenega. Nikjer. Ko je prenehalo in je bilo dobro tako brez. In je bil živi konec, ko je umolknilo. Kje, kje je umolknilo? Vsepovsod. Kaj? Vse, vse je umolknilo. In ni bilo vec nobenega odmeva. In ni bilo mojega življenja, ki ni moje, v besedah, ne besed, ki niso moje, v življenju mojem. Nic. Ko je vse, prav vse umolknilo. In vec ni bilo. In sem vedel, da se vec ne vrne. Nikdar. Pa se je, potihoma in kot da je neizbežno. Se je pretihotapilo kot nepozabljiv glas. Kot ritem, ki ga nisem mogel vec stresti ven, ven iz votle lobanje. Moje? In se je ponavljalo. Donece kotrljanje. In ni hotelo oditi. Pojdi proc, sem rekel. In nisem rekel jaz. Izgini, sem zavpil. Pa je bilo vse glasnejše. Je vse bolj prerašcalo v ponovitvah gibanja. Od kod, od kod je gnalo? Ne iz mrtvega. Ne iz živega. Iz slepote moje takšen dar? V tujca, ki tuhta brez misli, obraca odsotno, vrti po pustih ustih, kar se ne pusti izreci. Zmeraj znova. In sem sam igraca ponovitev? Ponovno? Toda cemu? Z vsem, kar nima kraja. In ne sedanjosti. Nikjer? Z nikjer. In z nikjer vsepovsod. Kjer je še svet. A ne vec moj. Svet nekega cloveka. Ne tu ne tam. Vmes.