Tega se ne da izbrisati

Kaj izbrisani in njihovi bližnji nosijo v sebi vec kot 30 let po tem množicnem kršenju clovekovih pravic (kot je dejanje slovenske države opredelilo Evropsko sodišce za clovekove pravice)? Po vzoru Svetlane Aleksijevic se je Andraž Rožman po odgovore podal k izbrisanim, njihovim svojcem in zagovornikom, da bi pricanja prelil v zgodbe. V intervjujih je avtor iskal drobne trenutke, ki se ne prvi pogled ne zdijo tako pomembni, morda so celo banalni, a ce jim damo prostor, ce v njih poišcemo središcno tocko, lahko pokažejo vso globino (travmaticnih) izkušenj, kar nas vcasih pripelje na povsem nepricakovana polja cloveške zavesti ali celo nezavednega. Tako je nastalo okrog 40 poglavij stvarnega leposlovja, ki se morda zdijo na prvi pogled locena, a v resnici niso. Povezuje jih ista izkušnja, ceprav doživeta iz zelo razlicnih perspektiv in povedana iz raznolikih pripovedovalskih kotov; vec pripovednih niti se povezuje v skupni lok, ki izrisuje zgodbo izbrisa in boja za pravice izbrisanih.

Prav tako se je avtor vprašal »Zakaj z izjemo pešcice aktivistov nismo storili nicesar, ko bi morali?« in se posvetil tudi drugi plati procesa izbrisa, prebivalkam in prebivalcem, ki niso ostali brez stalnega prebivališca, torej bolj ali manj obicajnim ljudem. V tem delu je s pomocjo domišljije, teoretskega koncepta organizirane nedolžnosti in lastnega opazovanja sveta spisal izmišljene zgodbe, ki preiskujejo soodgovornost vecinskega dela prebivalstva za zlocin slovenske države, ki še vedno traja.