Zgodba iz neke druge hiše

Roman, ki ga avtor, sicer zdravnik, psihiater, psihoanalitik, esejist, pisatelj in literarni teoretik, sam opredeli kot bildungsroman, razvojni roman, poznan tudi kot vzgojni ali izobraževalni roman. To je vrsta romana, v katerem se duhovni razvoj junaka prikazuje skozi ucenje in življenjske izkušnje in ga spremlja od otroštva dalje.

Roman Zgodba iz neke druge hiše postavlja v ospredje idejo skupnosti in (ne)unicljive medosebne vezi, obenem pa zariše kontrast med izobraženim, tehnološko razvitim in dokaj zaostalim okoljem. Dogajanje romana je umešceno v sredino 19. stoletja, vendar tematsko ni vezano na cas, saj je njegovo sporocilo univerzalno: »Na vsak nacin je potrebno, da se psihicno razvijamo, kar nam omogocijo knjige in pomembni medosebni stiki onkraj površnosti. Polno živi le tisti, ki ima odprt um in srce.« V skladu s tem skušajo živeti clani nenavadne družine, na celu katere je šestindvajsetletni Martin. Toda zaradi svobodomiselnosti in liberalnosti naletijo na neodobravanje okolja, ki strah pred tehnološkim napredkom, inovacijami, znanjem in spremembami izraža z iracionalnimi odzivi, saj prisotnost nekonvencionalne družine ogroža ustaljena razmerja in predstave, kako je treba živeti.

Avtor se v preteklost vraca z mojstrskim poigravanjem z arhaizmi in nekoliko metafizicno pisavo, opisi pokrajine pa so tako slikoviti, da se zazdi, kakor da je pripeta na custva osrednjih likov. Roman bralca popelje v vznemirljiv, skoraj magicen svet, stkan iz prijateljstva, želje po odkrivanju sveta onkraj ustaljenih tirnic in odmikanja od tradicionalnega nacina življenja. Na subtilen nacin prikazuje pomen skupnosti, ki dandanes izgublja svojo vrednost, in opozarja na razkol med zagovorniki izobraževanja in znanosti ter tistimi, ki temu oporekajo. Napetost se stopnjuje vse do nenavadnega konca, ob katerem dobimo obcutek, da se zgodba piše sama od sebe.