Zvezdna karta

Dušan Šarotar je dogajanje svoje nove pripovedi umestil v tisti spominski cas, ko so predmeti še govorili zgodbe ljudi. Naj je clovek s stvarmi naselil svoj dom, si z njimi pomagal pri delu ali se z njihovo pomocjo opotekal skozi življenje, so nemi pripovedovalci izrekali vse tisto, kar je živel in cutil, vse, o cemer je premišljeval v neprespanih noceh in o cemer je custvoval tako silovito, da so težka, zaumna custva njegov korak vlekla k tlom. Ob predmetih so še besede, ki pa so med Šarotarjevimi ljudmi redke in prašne, da škripajo med zobmi. Iz besed, ki prekrivajo belino papirja, in iz predmetov, ki zakrivajo praznino življenja, je narejena pripoved o dobrih ljudeh, kakršne je pred stoletjem opisoval že Miško Kranjec, tokrat o Roziki Hahn iz Bodoncev, ki nikoli ni bila dobra z besedami, in trgovcu iz Čakovca Franju Schwarzu, ki je govoril še manj. Roža in Franjo sta se porocila 12. oktobra 1932 v soboški sinagogi in kmalu se jima je rodil Evgen, sin edinec. 26. aprila 1944 so odpeljalivse Žide iz Sobote, sredi maja pa so prišli tudi po Rožo in njenega sina ter ju z drugimi vred v zacetku julija »premestili« v Auschwitz II-Birkenau, od koder se ni vrnil nihce. Franjo je bil na prisilnem delu na Madžarskem in je preživel. Zgodbo njihovega trpkega, nikoli uresnicenega življenja pripoveduje služkinja Žalna, pisatelj pa jo zapisuje z izbranimi, natancnimi, iz spomina izklesanimi besedami in jo bolj kot v zgodovinsko fresko uokvirja v liso, ki nastane, ko dlan obriše roso z mrzlega stekla. To je povest o dobrih ljudeh, ki jih ni vec, zato lahko živijo samo še v besedah in predmetih, a tudi zgodba o vecno melanholicni panonski pokrajini med Šalovci, Čakovcem in Soboto, v katero sta zgodovina in njen zlocin zarezala strašno rano. To je zgodba, ki je Dušan Šarotar ne bo nikoli prenehal zapisovati, in je poleg vsega drugega visoka pesem slovenšcine in primer slogovne dovršenosti, kakršnih je malo v slovenski literaturi.